Agilni projekti - osmotska komunikacija

Razporeditev prostorov in delovnih mest lahko pomembno vpliva na potek projektov, ki se izvajajo v hiši. V večji meri zaposleni nimajo vpliva na razporeditev po svoji izbiri, zato je toliko bolj pomembno koliko se komunikacije med programerji, o tej "podvrsti" govorimo tu, zavedajo odgovorni. Neprimerni prostori že sami po sebi slabo vplivajo na storilnost, nedostopnost informacij pa zadevo še poslabša.

Izraz osmotska komunikacija izhaja iz biologije, a ga lahko prenesemo v bolj abstraktne koncepte. Pomeni tok informacij v ozadju, ki ga nezavedno filtrirajo člani skupine na ožjem delovnem območju. To običajno pomeni skupino ljudi v istem prostoru. Ob zastavljenem vprašanju se lahko posamezniki vključijo v diskusijo ali pa tudi ne, po lastni presoji. Največkrat osmotska komunikacija niti ne pomeni diskusije, ampak samo kratek stavek, ki bodisi odgovori na vprašanje ali pa popravi kaj že izrečenega, morda izrazi pomislek ali nestrinjanje. Z zdravo mero pameti tako dosežemo hitre in spontane odgovore na vprašanja, ki ne motijo delovnega procesa posameznika. Za posamezne faze projekta je lahko take vrste komunikacija povsem dovolj in lahko celo prepreči kakšen dolgočasen sestanek. Za majhne projekte je tovrstno komuniciranje lahko celo večinsko, običajni sestanki pa bolj redki. Že sama fizična oddaljenost običajno preprečuje zastavljanje vprašanj izkušenejšim na določenem področju. Sam zelo pogosto uporabljam poštne liste za razvojnike odprtokodnih projektov za iskanje odgovorov ali tehnik, to pa zahteva čas, predvsem takrat, če odgovora še ni na voljo na listi. V takem primeru moramo računati na dobro voljo nekoga z ustreznim znanjem, da nam odgovori na običajno zelo specifično vprašanje. Veliko pogostih vprašanj je na takih listah že odgovorjenih ali zbranih v FAQ datotekah za lažji dostop. Če sedimo v manjši skupini, po možnosti še z možnostjo hitrega pogleda na sosednji monitor z ustrezno informacijo, dobimo odgovore v rangu sekund, mogoče minut, kar je bistveno pri hitrem razvoju.

Najverjetneje se bo uveljavila tudi video konferenčna zveza med udeleženci, a bo to zahtevalo prilagajanje mediju in bo težko nademestilo osebni kontakt, papir in svinčnik. Obstajajo urejevalniki programske kode (in seveda besedil), ki dopuščajo hkratno urejanje istega modula, če na primer potrebujemo nasvet kako sprogramirati določen odsek kode. Tako ni potrebno združevanje prek sistemov za upravljanje z izvorno kodo (CVS, Subversion, SorceSafe, ...), če nam to ustreza. Vse je seveda odvisno od urejenosti delovnih procesov in nenazadnje tudi od navdušenosti posameznikov za napredne in ne vedno tudi koristne pripomočke.

Razporeditev pisarniškega pohištva v prvi meri vpliva na osebni prostor posameznika, neposredno s tem pa na odnose med sodelavci. V odvisnosti od narave dela so se izoblikovale tipične konfiguracije miz, predelnih sten in samih pisarniških sob. Vsakemu posamezniku seveda ustreza nekaj česar drugemu ne. Nekoga moti, da mu drugi lahko gledajo v monitor vsak trenutek, drugega (beri mene) moti, če nekdo konstantno trese mizo, spet tretjega ne moti, da mora vsakič vstati, če hoče pogledati sogovorca in tako naprej. Fino je, da obstaja prostor kamor lahko na trenutke "zaidemo", da prekinemo rutino ali da se umaknemo iz skupine. Najbolje je, da obstaja na firmi neformalna soba za sestanke. To je nekakšna večnamenska soba kjer poleg običajnih sestankov lahko naključno s kakšnim kolegom (ki ne kadi :-)) mimogrede izmenjamo kakšno idejo. Kajenje sem omenil z razlogom. Kot bivši kadilec lahko z gotovostjo rečem, da se je v vseh čik pavzah povedalo poleg nujnih govoric tudi precej, če ne večino, s službo povezanih zadev. Ne gre pa pretiravati s temi pavzami - slej ko prej postaneš aktualna tema udeležencev ne-čik pavz.

Slaba lastnost osmotske komunikacije je ta, da generira veliko šuma in da običajno predstavlja breme za vodilnega razvojnika, ki največkrat odgovarja na vprašanja. Veliko komunikacije pomeni za nekoga motenje svojega dela in tako postane manj storilen ali pa sploh ne dosega svojega potenciala. Vodilni razvojnik(i) običajno najdejo svojo rezino miru po običajnih delovnih urah ali čez vikend. Boljše, čeprav nenaravno, je doseči dogovor o tihi uri ali dveh. Nazadnje se vse konča pri posamezniku in njegovem značaju, o čemer pa bom pisal v nadaljevanju člankov o agilnih projektih.