Agilni projekti - reflektivne izboljšave

Ob branju prosto dostopnega poglavja knjige A Human-Powered Methodology for Small Teams, ki govori o lastnostih, ki naj bi jih imel projekt, da izpolni pogoje agilnosti, je drugi lastnosti ime - reflektivne izboljšave.

Od vseh sedmih, ki jih poglavje opisuje je ta po mojih izkušnjah najmanj problematična, saj še nisem sodeloval v projektu, kjer se ne bi sodelujoči občasno (tedensko ali dvo-tedensko) usedli skupaj in predebatirali probleme in morebitne rešitve.

Avtor to lastnost začne opisovati s presenečenjem, ki ga je doživel ob nekem projektu.

Skupina se je sestala po 4 mesecih dela in ugotovila, da so daleč za rokom izdelave, arhitekturna zasnova pa slaba. Ni treba posebej poudarjati, da je bila skupina demoralizirana. Vodstvo je odpustilo 23 od 24. razvijalcev in najela 23 novih. Reorganizirali so skupine in vodstvene ljudi, plačali nekajtedenska izobraževanja in začeli znova od začetka.

Po njihovi četrti iteraciji (o iteracijah pišem tu) je bil dizajn izdelan, že izdelana koda pa je prehitevala projektno časovnico. Avtor pravi, da je večina projektov pri katerih je bil zraven imela težke porodne krče. S sestajanjem se pridobi veliko novih informacij o projektu in okolju v katerem živi. Te informacije so podlaga za odločitve o morebitnih spremembah pri izboru orodij in tehnologij.

Nič posebnega. Metode za doseganje zadanih ciljev so ali pa niso primerne za določeno skupino. Omenja tipične pristope ektremnega programiranja: programiranja v parih, unit testing, test-driven development, pa malo manj znano - delo v samostojni pisarni napram delu v sobi z veliko ljudmi.

Sam večino časa delam na razvojno naravnanih projektih, zato je izmenjava idej in preizkušanje del vsakdanjika. Reflektivne izboljšave so najbrž samo lepo ime za običajne delovne sestanke.